Varnostna razsvetljava je najbolj razširjen način aktivne požarne zaščite, saj je vgrajena tudi v številnih objektih, ki (še) nimajo sistemov za

avtomatsko javljanje požara. Vendar ravno pri varnostni razsvetljavi v praksi opažamo številne pomanjkljivosti. Zato naj spomnimo na nekatera

pomembnejša dejstva. 

Varnostno razsvetljavo pogosto obravnavamo precej podcenjujoče. Verjeto predvsem zato, ker smo v delovnih okoljih prisotni večinoma podnevi

ali pri običajni razsvetljavi in se ne zavedamo njenega resničnega pomena. Vendar pa se v številnih proizvodnih, skladiščnih in tudi poslovnih

prostorih nikakor – ali vsaj ne brez tveganja poškodb – ne bi znašli v popolni temi. 

Zato lahko varnostna razsvetljava v skrajnem primeru, ko je zaradi nevarnosti potrebno pravočasno zapustiti temne prostore, dejansko rešuje

življenja. 

Sistem varnostne razsvetljave ima dva pomembna uporabniška vidika. 

Prvič, svetilke z dovolj veliko svetilnostjo morajo biti nameščene na pravih mestih, da omogočajo varen umik iz objektov (orientacijo in izhod)

ter uporabo drugih požarno varnostnih naprav, kot so npr. gasilniki, hidranti in ročnik javljalniki požara. Pravila za klasifikacijo objektov,

razmestitev svetilk in oznak na evakuacijskih poteh, stopnjo osvetljenosti in druge zahteve podrobneje določajo predpisi, EN standardi in

tehnične smernice, kot je TSG-1-001:2010. 

Na primer:

• nivo osvetljenosti vzdolž poti umika, merjeno na tleh min. 1,0 Lx,
• nivo osvetljenosti po celotnem prostoru min. 0,5 Lx,
• nivo osvetljenosti pri gasilnikih, hidrantih in ročnih javljalnikih požara, če ti niso na evakuacijski poti, merjeno na tleh min. 5,0 Lx,
• nivo osvetljenosti na delovnih mestih s posebnimi nevarnostmi min. 15,0 Lx, merjeno na delovni ravnini. 

In drugič, svetilke morajo delovati. Kar pomeni svetiti predpisan čas (eno do tri ure) v primeru izklopa (oziroma izpada) omrežne napetosti.

Zato je potrebno zagotavljati delujoča svetila in ustrezno rezervno napajanje, s čemer je v praksi največ dela. 

Priporočljivo je, da se delovanje varnostne razsvetljave preizkuša vsak mesec, ali najmanj vsake tri mesece, kar večina uporabnikov izvaja

samostojno s hišniki ali vzdrževalci. Ker naj bi bila varnostna razsvetljava vezana v svoj tokokrog, se izklopi njena varovalka, počaka

predpisani čas in preveri, ali svetilke delujejo. In nato seveda zamenja elemente, ki ne delujejo. 

V primerjavi s sistemi za javljanje požara, kjer tehnične preglede izvajamo vsakih pet let, je veljavnost potrdil o brezhibnem delovanju v skladu

s pravilnikom o pregledovanju in preizkušanju sistemov aktivne požarne zaščite za varnostno razsvetljavo dve leti. 

Čeprav v praksi pogosto slišimo odgovor, da požarni inšpektorji in tehnični pregledniki na sistem varnostne razsvetljave nimajo posebnih pripomb,

predlagamo tudi logičen in praktičen razmislek. In sicer, ali bomo imeli v objektu dovolj svetlobe, da ga lahko po potrebi hitro in varno zapustimo,

če bo zunaj tema in nam običajna razsvetljava ne bo delovala.

Če želite osnovno ustreznost varnostne razsvetljave preveriti sami, si lahko na podlagi omenjene smernice izdelate kontrolno tabelo, pregledate

razmestitev svetilk in izmerite osvetljenost v skladu z zahtevami. Ali pa nam sporočite in vam pri tem pomagamo.