Z izrazom perimeter označujemo meje lokacije, na kateri so varovani objekti. Največkrat jih predstavljajo ograje, zidovi ali celo zgolj navidezne črte

brez vsake fizične ovire. Za zaznavanje nedovoljenih prehodov preko meja, ki pomenijo vstop ali vdor na varovano območje, imamo na razpolago

različne tehnične možnosti.

Najprej pojasnimo razliko med zunanjo in perimetralno zaščito. Zunanja zaščita lahko obsega različna področja na lokaciji, kot so dvorišča, parkirišča,

odprta skladišča in podobno. Perimetralna zaščita pa se nanaša predvsem na meje lokacije, kar v praksi največkrat pomeni ograjo ali ozke pasove ob ograji.

Kot rečeno, imamo za perimetralno zaščito različne možne tehnične rešitve, odvisne od več dejavnikov.

Pasivni infrardeči in mikrovalovni javljalniki. Gre za kombinacijo infrardeče tehnologije, ki zaznava toplotno sevanje in mikrovalovne tehnologije, ki deluje

na podlagi Dopplerjevega efekta, s katerima v največji možni meri izločimo lažne alarme. Največkrat jih namestimo na stene oziroma fasado objektov, uporabimo

pa lahko tudi kandelabre.

Aktivni infrardeči javljalniki (barirere). Sestavljeni so iz sprejemnika in oddajnika, med katerima potekajo od dveh do tudi osemnajst infrardečih žarkov na

medsebojni razdalji do 200m. Alarm sproži prekinitev določenega števila žarkov, zaporedje prekinitev ali trajanje prekinitve, na primer pri zaznavanju plazenja.

Večja slabost aktivnih infrardečih barier je izvedba električnih instalacij, čeprav poznamo tudi rešitve, ki delujejo povsem brez ožičenja, ko napajanje zagotavljajo

sončna energija in baterije.

Ograjni senzorski kabel. Sestavljen je iz kabla in analizatorja vibracij, s katerima lahko varujemo 600 do 700m ograje z zaznavanjem mesta alarma do 5m

natančno. Namenjen je zaznavanju tresljajev, ki jih povzročajo plezanje, rezanje, spodkopavanje in morebitni drugi posegi na ograji. Vendar je ograjni kabel

v našem okolju na dokaj slabem glasu zaradi lažnih alarmov. Zato imajo sodobne rešitve vgrajene različne elemente, ki preprečujejo proženje alarmov zaradi

vremenskih vplivov, tresenja ograje zaradi vozil, živali in podobno.

Zemeljski senzorski kabel. Namenjen je prikriti perimetralni zaščiti. Dvojni senzorski kabel, ki ga položimo pod zemljo, beton ali asfalt na medsebojni razdalji

2m, ustvari nevidno polje širine 3m in višine 1m, v katerem lahko zaznavamo hojo, tek ali plazenje. Posamezna krmilna enota sistema omogoča zaščito na

razdalji do ca. 500m z natančnostjo zaznavanja mesta alarma do 3m. Prednosti rešitve so, da je nevidna, odporna proti lažnim in neželenim alarmom ter ne

potrebuje posebnega vzdrževanja, razen rednega testiranja pravilnosti delovanja.

Radarski sistem. Zaznava ljudi in vozil na razdalji od nekaj sto do več tisoč metrov v območju od 80 do 360 stopinj, v frekvenčnem območju 5 GHz do 77 GHz

in s hitrostjo osveževanja preverjanja 1 do 10 na sekundo. Deluje v vseh vremenskih pogojih z nizko stopnjo lažnih alarmov in omogoča natančnost zaznavanja

mesta alarma do 3m. Posebne izvedbe radarjev omogočajo tudi zaznavanje in preprečevanje preletov dronov v varovanem območju.

Mikrovalovni javljalniki. Delujejo podobno kot infrardeče bariere, saj med sprejemnikov in oddajnikom ustvarijo nevidno elektromagnetno polje volumetrične

oblike na razdalji več 100m. Ko vsiljivec vstopi v polje, spremeni njegove lastnosti in sproži alarm. Značilnost javljalnikov je, da prav tako delujejo v vseh vremenskih

razmerah, vključno z meglo, sneženjem, prašenjem in pri ekstremnih temperaturah.

Slabost navedenih načinov perimetralne zaščite je, da ne vidimo, kaj je povročilo alarm. Zato se poleg različnih javljalnikov že desetletja uporabljajo varnostne kamere.

Sprva so bile namenjene predvsem preverjanju vzrokov alarmov, čeprav lahko delujejo kot povsem samostojna rešitev za perimetralno zaščito objektov.

Varnostne kamere. Združujejo možnosti zaznavanja in preverjanja vzroka alarma. Z inteligentnimi uporabnostmi omogočajo sledenje oseb in vozil,

prepoznavanje smeri in hitrosti premikanja in podobno. Njihova glavna slabost je delovanje v slabih vremenskih pogojih, kot so megla, močan dež ali

sneženje, saj analitika kamer deluje na podlagi vidne slike. V primerih, kjer to predstavlja večje varnostno tveganje, lahko uporabimo termovizijske kamere,

ki zaznavajo toplotno sevanje ter jih vremenski pogoji in celo ovire, ki omogočajo skrivanje, ne motijo.

In kakšna je najboljša rešitev v praksi?

Za objekte z višjo in visoko stopnjo tveganja priporočamo kombinacijo statičnih termovizijskih kamer in hitro gibljivih običajnih kamer. S prvimi

zaznavamo prisotnost v varovanem območju, vendar imamo na razpolago smo termovizijsko sliko, zato dogajanje preverimo in po potrebi spremljamo

s klasičnimi kamerami.