Kot ste najbrž opazili, je v zadnjih mesecih večina naših vsebin posvečena požarni varnosti. Razlog je preprost, in sicer precejšnje število požarov, med

katerimi imajo nekateri občutne posledice za ljudi in okolje. Zato smo tokrat pripravili pregled devetih načinov za samodejno zaznavanje nevarnosti požara,

ki so uporabni na različnih področjih.  

Točkovni javljalniki. So najbolj razširjeni in široko uporabni avtomatski javljalniki nevarnosti požara. Poleg optičnih, ki zaznavajo dim in termičnih, ki zaznavajo

toploto, poznamo tudi dvojne (optični, termični) in trojne (optični, termični, plin CO) točkovne javljalnike.  

Linijski javljalniki. Njihovo delovanje temelji na infrardečem žarku med oddajnikom in sprejemnikom, ki ju namestimo na nasprotnih straneh varovanega prostora.

Če se na poti žarka pojavi dim, ta oslabi, kar sproži alarm. Delujejo lahko tudi kot temperaturni javljalniki. V takšnem primeru zaznajo valovanje zraka, ki se pojavi

zaradi povišane temperature. Razdalje delovanja linijskih javljalnikov so od 5 do 100 metrov.  

Plamenski javljalniki. Delujejo na podlagi zaznavanja sevanja ognja v različnih svetlobnih področjih, od infrardečega do ultravijoličnega. V primerjavi s točkovnimi

in linijskimi so prostorski javljalniki, vendar potrebujemo neposredno vidljivost med javljalnikom in mestom požara. Za zaznavanje ognja jih lahko uporabljamo

znotraj in zunaj ter na večjih razdaljah.  

Infrardeči javljalniki. Zaznavajo infrardeče sevanje, ki nastane zaradi pregrevanja. Delujejo kot prostorski javljalniki z zornim kotom približno 30 stopinj.

Nadzorovano področje razdelimo na mrežo velikosti 4 x 4 do 62 x 62 polj, kjer za vsako polje nastavimo mejno vrednost temperature, nad katero se sproži alarm.  

Aspiracijski javljalniki. V primerjavi s točkovnimi javljalniki, ki »čakajo«, da jih dosežeta dim ali toplota in so pasivni način, aspiracijski javljalniki z vsrkavanjem

ves čas vzorčijo zrak v varovanem prostoru in so aktivni način zaznavanja nevarnosti požara. Občutljivost aspiracijskih javljalnikov je zato približno stokrat večja

od točkovnih. Prav tako jih lahko uporabljamo v nečistih prostorih, kjer bi točkovni prožili lažne alarme.  

Termični kabli. Sestavljeni so iz dveh vodnikov, ki ju ločuje izolacija. Če temperatura naraste preko t.i. nazivne temperature, izolacija popusti in nastane kratek

stik, ki sproži alarm. Delovanje termičnega kabla je precej zanesljivo in ga lahko uporabljamo tudi v eksplozijsko nevarnih območjih.

Optični kabli. Njihovo delovanje temelji na laserskem žarku, ki potuje po optičnem kablu in zaznava temperaturo po vsej njegovi dolžini. Na posamezni krmilnik

lahko priklopimo kabel dolžine 20 km, ki zaznava mesto nevarnosti požara do 25 cm natančno. Za uporabo v rudnikih, rafinerijah, skladiščih vnetljivih snovi in

podobno je na razpolago tudi v eksplozijsko varni izvedbi.  

Plinski javljalniki. V primerjavi z javljalniki plinov, ki zaznavajo pojav nevarnih plinov (npr. CO, CO2, butan/propan, metan, ipd.) ali pomanjkanje življenjsko pomembnih

plinov (npr. kisika), plinski javljalniki odkrivajo pline, ki se pojavijo pri gorenju ali t.i. požarne pline kot so vodik, ogljikov monoksid, dušikov oksid in aromatski ogljikovodiki.

Video sistemi. Poznamo dva načina zaznavanja nevarnosti požara z video sistemi. Prvi je zaznavanje na podlagi žive slike, kjer posebni algoritmi ugotavljajo pojav dima

in ognja. Drugi način pa je uporaba termičnih kamer, ki omogočajo merjenje temperature v nastavljivih senzorskih poljih. Pomembna prednost slednjih je možnost

zaznavanja povišane temperature na zunanjih površinah in razdaljah nekaj sto metrov, kot so npr. odlagališča odpadkov, velika skladišča, stikališča in podobno.  

Čeprav je delovanje nekaterih javljalnikov podobno ali vsaj primerljivo, je njihova izbira odvisna od številnih dejavnikov, kot so značilnosti varovanih področij,

motilni dejavniki, prisotne vnetljive snovi in možni scenariji za nastanek požara, dostopnost za posamezni način javljanja nevarnosti in ne nazadnje tudi cena.