Kot smo že govorili, poznamo različna okolja in področja v podjetjih in drugih organizacijah, kjer običajni točkovni, linijski in drugi javljalniki požara

niso uporabni. Takšni primeri so lahko notranje in zunanje odpadne in skladiščne površine, visoka skladišča, pregrevanje naprav, proizvodni procesi

in podobno. In ena od možnosti za odkrivanje nevarnosti požara je tudi video nadzorni sistem s termičnimi kamerami.

V primerjavi z običajno kamero, ki tvori sliko z vidno svetlobo, ustvari termična kamera – imenovana tudi infrardeča ali termografska – sliko z uporabo

infrardeče svetlobe. To pomeni, da namesto 400 – 700 nanometerskega območja za vidno svetlobo, deluje na valovnih dolžinah do 14.000 nm. Nastalo

sliko imenujemo termografska, uporabo takšnih kamer pa termografija.

Termične kamere so bile prvotno namenjene varnostnim potrebam, saj so uporabnikom omogočale, da so videli druge, ne da bi jih videli. Za iskanje

ljudi v dimu jih na primer uporabljajo gasilci, v industriji z njimi nadziramo kakovost izdelkov, v veterini merimo povišano temperaturo živali, medtem

ko so na področju požarne varnosti zaenkrat dokaj redke.

Princip zaznavanja nevarnosti požara temelji na opazovanju določenega območja in merjenju temperature v t.i. senzorskih poljih. Ta nam omogočajo,

da temperature ne spremljamo na celotni sliki, s čimer se lahko izognemo določenim motilnim dejavnikom, kot so na primer razgreti izpuhi viličarjev

in drugih vozil. Različne kamere imajo na voljo od 6 do 20 senzorskih polj.

Čeprav lahko merimo razne temperaturne spremembe, nas za požarno varnost najbolj zanima porast nad določeno mejo in hiter porast, kar sproži

alarm, kot je na primer prikaz slike na alarmnem monitorju in zvočni signal, vključno z možnostjo povezave s požarno javljalno centralo.

Na trgu je na voljo precej termičnih kamer, vendar vse niso uporabne za odkrivanje nevarnosti požara.

Ena od omejitev je ločljivost, ki pri termičnih kamerah pogosto znaša približno 385 x 290 pikslov, saj za merjenje temperature potrebujemo določeno

minimalno površino, ki znaša recimo 10 x 10 pikslov. To moramo zlasti upoštevati, če jih želimo uporabiti za opazovanje na večjih razdaljah. Druga omejitev

so zorni koti kamer, saj smo do sedaj našli kamere z vodoravno vidno širino največ 60 do 70 stopinj.

Tretja slabost je, da s termično kamero vidimo omenjeno termografsko sliko, za pregled dogajanja in preverjanje vzroka alarma pa bi potrebovali tudi živo

sliko. Čeprav poznamo kamere z dvojnim delovanjem, torej termičnim in svetlobnim, pa imajo že prej omenjene slabosti z ločljivostjo in vidnim kotom.

Merjenje temperature s termičnimi kamerami poteka na dva načina. Prvi je, da se celotna meritev opravi v kameri, ki nato posreduje alarm. Drugi način pa

je, da del merjenja in alarmiranje izvaja programska oprema video sistema. Zato moramo v takšnem primeru poleg kamere uporabiti tudi snemalno napravo

istega proizvajalca.

Za celovitost informacije naj omenimo, da termične kamere niso edina možnost zaznavanja nevarnosti požara z video sistemom. Poznamo namreč tudi

način odkrivanja dima in ognja, ki deluje na živi sliki, o čemer bomo morda govorili kdaj drugič.

Prav tako pa termične kamere, ki so s strani proizvajalcev sicer opredeljene za ta namen, zaenkrat še niso certificirane v skladu s standardom EN54 za

požarno varnost.

Za več informacij v zvezi z zaščito pred požarom in drugimi področji varnosti, nas pokličite na številko 01 292 79 00 ali nam pišite na naslov trzenje@akoda.si.