Pred desetimi in več leti so bile kot gasilno sredstvo v stabilnih sistemih gašenja in gasilnih aparatih precej razširjene kemikalije, ki jih imenujemo

F-plini. Vendar so to toplogredne snovi, ki vplivajo na spremembe podnebja. Zato je bila na podlagi Kjotskega protokola v Evropski skupnosti sprejeta

vrsta uredb, ki določajo zahteve za celoten življenjski krog F-plinov, od izdelave in uvajanja do prenehanja njihove uporabe.  

Pravna podlaga za opisane zahteve je Uredba ES 842/2006, ki jo je leta 2014 nadomestila Uredba ES 517/2014 in postavlja še strožje kriterije od prvotne.  

V sistemih gašenja se največkrat uporabljajo fluorirani ogljikovodiki (HFC), perfluorirani ogljikovodiki (PFC) in žveplov heksaflourid (SF6). Najbolj znano

gasilno sredstvo iz te skupine je na primer FM200. Uvajanje protipožarnih sistemov, ki uporabljajo PFC, je prepovedano od 4. julija 2007, uvajanje

gasilnega sredstva HFC-23, ki je bilo nadomestilo za halon, pa je prepovedano od 1.1.2016, vendar starejši sistemi še vedno lahko delujejo.  

Kako ugotovimo, ali gasilno sredstvo spada med F-pline?  

V protipožarnih sistemih se običajno uporabljajo HFC-227ea (= FM200), HFC-125 in HFC-23. Perfluorirani ogljikovodiki (PFC), ki jih vsebujejo starejši sistemi,

vključujejo perfluorobutan (PFC-31-10) in perfluorometan (PFC-14). Vrsto sredstva za gašenje najlaže določimo tako, da preverimo oznake na jeklenkah.

Stabilni sistemi gašenja, ki so bili prodani na evropskem trgu po 1. aprilu 2008, morajo imeti tudi oznako z besedilom “Vsebuje fluorirane toplogredne pline,

ki jih zajema Kjotski protokol”, na kateri sta med drugim navedeni vrsta in količina F-plina.  

Kakšne so obveznosti upravljavca stabilnega sistema gašenja s F-plini?  

Sistemi, ki uporabljajo F-pline, so razvrščeni v štiri skupine od A do D glede na količino gasilnega sredstva. Za vse skupine so obvezna naslednja določila:

• namestitev, servisiranje in vzdrževanje lahko izvaja samo osebje s spričevalom,
• preprečevanje in čimprejšnje zaznavanje uhajanja plina,
• preverjanje uhajanja plina lahko izvaja samo osebje s spričevalom, interval pogostosti preverjanja je odvisen od količine gasilnega sredstva in znaša od tri do dvanajst mesecev,
• vodenje evidence o vseh posegih na predpisanem obrazcu,
• odstranitev sistema lahko opravi samo osebje s spričevalom.  

Za stabilne sisteme gašenja, ki imajo več kot 155,3 kg gasilnega sredstva – npr. FM200 – je od 1.1.2015 obvezna tudi namestitev naprav za samodejno

zaznavanje uhajanja plina in redno preverjanje vsake tri mesece.   

Naprave za zaznavanje uhajanja lahko vključujejo sisteme za spremljanje teže ali tlačna stikala z avtomatskimi alarmi za opozarjanje upravljavca v primeru

vsakršnega uhajanja. Uporabijo se lahko tudi drugi sistemi, ki spremljajo prisotnost fluoriranih toplogrednih plinov v zraku in se namestijo v prostoru, kjer

so jeklenke s F-plinom.  

Kadar odkrijemo uhajanje, mora upravljavec zagotoviti, da osebje, ki je za to usposobljeno in ima spričevalo, čim prej popravi ali zamenja jeklenko. Pred

ponovno napolnitvijo moramo opraviti preskus uhajanja. Nadaljnje preverjanje moramo opraviti v roku enega meseca od odprave uhajanja, odvisno od

okoliščin in na podlagi presoje osebe s spričevalom. Takrat začne teči čas do naslednjega rednega preverjanja uhajanja. Osebje s spričevalom, ki lahko

uvaja, servisira in vzdržuje sisteme gašenja s F-plini, imajo pri nas tri podjetja, med katerimi je tudi naše.  

Kako lahko takšen stabilni sistem gašenja posodobimo z ekološkim gasilnim sredstvom?  

Pri zamenjavi F-plina z ekološko primernimi gasilnimi sredstvi zamenjamo še jeklenke, ventile in gasilne šobe sistema gašenja. Ustreznost cevi preverimo

s hidravličnim izračunom, elektronski del sistema pa lahko ostane nespremenjen.